Dolgo časa sem se ukvarjala z željo po tem, da bi začela objavljati zapise na spletu. Vedno me je odvrnil tehnični del, ki sledi najprej, da se oblikuje prostor za objavo. Iz tega razloga sem tudi vedno iskala razloge zakaj še ne morem začeti. Potrebovala sem novi računalnik, mislila, da rabim več časa ali da moje razmišljanje ni dovolj dobro, da bi lahko šlo v javnost.
Po ne vem že kerem poskusu sem se odločila, da je zdaj pravi čas, da si naredim stran, ki bo moj prostor, kjer se bom počutila dovolj varno, da objavim svoje vsebine. Mogoče je ta dan bila kriva tudi malo trma, ker sem se že ne vem koliko krat znašla pri isti težavi in istem krogu z vsem kar mi je bilo neznano in meni zelo tuje. Ta dan je bilo drugače. Nisem si zastavila cilja danes to moram. Enostavno sem probala, enkrat mi bo že uspelo, je bila moja miselnost in cilj. Ko sem stisnila na določeno tipko, okence, nisem več zadrževala diha, ampak sem počakala in videla kaj se bo zgodilo. Začela sem dihati in opazovati dogajanje. Spoznala sem, da je mogoče, tudi ustvariti in postaviti spletno stran, korak za korakom. Spoznala sem tudi, da je krč, ki me zagrabi, jeza nad samo sabo in notranji kritik, ki se pogosto vklopi, povezan z izkušnjo, ki in ko je ne poznam. Strah, da mi nebo uspelo ali tista potrditev, da mi ni uspelo, ker sem že v naprej vedela, da nimam potrebnega predznanja. Pri postavljanju strani na kateri zdaj pišem mi je pomagal Chat. Sprva se mi je zdelo smešno, celo ponižujoče, ker nisem poiskala človeške pomoči. Če sem iskrena bi človeška pomoč drago stala, zato je umetna inteligenca bila idealna rešitev za tako težavo.
Kar si želim in kar želim, da bi se preneslo v našo družbo je, da bi tudi mi imeli Chat v človeški podobi v sebi, s katerim bi sočloveku pomagali, da ima občutek varnosti in da bi premagal strah ali oviro, ki se mu zdi še tako nepremagljiva ali neverjetna, da bi bil zmožen zadihati si vzeti čas pogledati težavo in s svojo hitrostjo, v svojem načinu izpeljati nalogo.
Za družbo v kateri želimo živeti.
Leave a Reply