Author: admin

Stara sem 32 let, visoka 160 cm in imam približno 60kg.

To so podatki, ki sem jih vpisala v Chat, da bi mi naredil načrt kako izgubiti vsaj pet kilogramov in katero vadbo izbrati, da se bom moralno boljše počutila, ker se bom gibala.

Pogled se mi ni ustavil pri kilogramih, ampak pri moji starosti.

Ženska stara 32 let.

Ko pomislim in tako gledam, se mi zdi, da je to zelo mlada oseba, ki je komaj začela živeti. Ko pa pomislim kako družba dojema to osebo pa vidim samo klicaje in rdeče zastavice.

Vedno bolj se srečujem s vprašanji svojcev in znancev kdaj nameravam imeti otroke, kako si predstavljam življenje, kdaj bom imela partnerja. Nihče od teh pa me ne vpraša kako sem, zakaj sem se odločila biti sama ali zakaj sem sama, kako se počutim, mi je prijetno biti v družbi, ki se sprašujejo kaj bodo kupili, koliko ljudi bodo imeli na poroki, zakaj šteje samo nepremičnina in koliko je kdo zaslužil.

Zdi se mi, da v današnji družbi (verjetno je bilo tako že vedno) je poudarek na tem kaj kdo dela, koliko kdo ima in s kom na družbeni lestvici ima stik.

Iskreno ne zdi se mi, da zamujam veliko, ker še pri tej starosti nimam otrok. Tudi za partnerja ne morem reči, da mi je žal, da ga nimam. Če bi ga imela zdaj bi verjetno bila kot večina ljudi, ki so si na žalost naredili otroke in ostali z nekom skupaj samo zato, da niso sami ali da jim je lažje preživeti in shajati skozi mesec v dvoje.

Ne vem, če se kdo sprašuje kdo je oseba zraven mene, kako me ta oseba pozna in koliko jaz poznam to osebo. To je oseba, ki si jo želim spoznati in imeti za bodočega partnerja. Ki bo poznal tako boljšo kot slabšo verzijo mene in bo ostal zraven. Ki bo videl skozi in ga nebo zanimala samo površina. Ki ga ne bo zanimal material, ampak vsebina.

Približujejo se zadnji dnevi poletja. Vstopili smo v avgust. Vsaj jaz se ob tem počutim kot da želim ujeti še zadnje vzdihljaje poletja, ki ga označujejo dolgi dnevi, tople večeri, čas ko si dovolimo biti malo bolj sproščeni in manj strogi s sabo (vsaj jaz, sošolec iz srednje me je naučil naj ne posplošujem svojih misli z idejami ostalih. Tako da se poskusim tega držati).

Za zadnje potovanje tega poletja sem si izbrala Copenhagen. Če zdaj pomislim zakaj sem se odločila za to, je k temu prispevala moja sodelavka, ki se ji je zdela dobra ideja med poletno vročino iti v kraje, ki so nekoliko hladnejši od naših. Zamisel se mi ni zdela slaba, posebej, ker v tem delu sveta še nisem bila. Letalske karte so bile ugodne, prenočišča niti ne oziroma sploh ne. Ampak imela sem željo in potrebo, da nekam grem, da ne bom imela izgovora v službi sredi leta, da rabim odmor. Pričakujejo, da si potem prisoten ves čas.

Medtem ko sem načrtovala potovanje sem se spomnila na sorodnico, ki mi je enkrat omenila in pozneje tudi poslala sporočilo naj jo naslednjič vzamem zraven, ko bom šla potovat.

In res, poslala sem ji sporočilo in jo obvestila o mojem naslednjem načrtu in destinaciji. Čeprav je že na začetku rabila veliko časa, da je odgovorila, če bo šla zraven ali ne, sem nekako njeno neodločenost opravičevala s tem, da je ravno takrat bila na morju. Naivna jaz (kot vedno). Ampak že takrat sem si mislila zakaj so ljudje glasni in se oglašajo, si nečesa želijo, če na koncu ne mislijo resno ali se ne odločijo za to.

Sledil je razplet, da si je premislila in ji ni bilo več za iti (veliko sem razmišljala kaj bi lahko bil vzrok, čeprav ne vem zakaj toliko razmišljamo o tem, ker sploh ni pomembno). Ta situacija mi je pokazala koliko ljudi recimo imam ob sebi. In iz tega sem sprejela ključno misel, naj grem sama. Naj grem sama v Copenhagen, v trgovino, na sprehod, kamor koli. Naj se ne oziroma na druge in naj ne iščem zavetja v drugih in naj ne bom odvisna od dejanj drugih.

Od kar pomnim smo posvečali ljudem, ki so imeli drugačen življenski stil, videz ali kakor drugače izstopali iz množice, več pozornosti kot normalno. Ta izkušnja je nevede v meni zasejala strah pred biti drugačen ali izstopati iz množice.

Pozornost.

Strah me je pozornosti. Spet, ker je družba namenila več negativne pozornosti drugače mislečim in vizualno drugačnim.

Mogoče sem samo odraščala v času, ko je bila negativnost in obiranje del vsakdana. Še vedno se v določenem okolju najde peščica ljudi ali posameznik, ki mu je cilj nekaj komentirati kot raje ostati tiho. Kolikokrat smo slišali pozitiven in dober komentar? Ne da bi nekdo takoj zraven pritrdil: ja, ampak. Ali takoj iz prve nekaj slabega.

Zakaj nas strah pred drugačnim ovira oziroma me ovira?

Mogoče so z razlogom zvezde in javnosti izpostavljeni tisti, ki ne dajo veliko na mišljenje drugih, ki jih mnenje ljudi, ne gane.

Bolj me zanima koliko jih je strah tiste, ki so del kalupa in množice kjer so vsi enaki in bi želeli živeti drugače, ampak jih je strah biti obsojan, čeprav sami ves čas to počnejo drugim.

Zdi se mi, da sem trenutno na razpotju biti v kalupu ali stopiti med tiste, ki izstopajo in so drugačni od večine. Vprašanje je kako in ali se bom soočila z obsojanjem.

Občutek in želja po tistem kar želimo tako zelo imeti. Ni jasno zakaj ne moremo tega dobiti, zakaj nas ne izbere. Potreba in želja v nas pa tako močna. Ko ta želja in potreba mine vidimo, da je bil tak izid najboljši kar se je lahko zgodilo.

Zato sem hvaležna, da se ne zgodi dokler nas ta želja ne popusti.

Sedela sem v parku v Maksimirju v Zagrebu. Opazovala sem ljudi, ki so hodili mimo mene, se ravnokar vsedli na travo ali sta oče in sin igrala frizbi. Spomnila sem se tudi na psa, ki se je trudil priti iz jezera, pri tem je bil kar malo štorast, zato mu je lastnica, ki ga je do takrat nejevoljno gledala naposled le pomagala in mu pomagala iz vode. Spraševala sem se kaj si mislijo o meni? Kaj so mislili zakaj sem sama? Iskreno s tem sem se verjetno bolj obremenjevala jaz. Danes sem bila še posebej pozorna na to, da so vsi bili v družbi, jaz pa sem tavala sama.

V Zagreb sem šla, ker sem želela zbežati od svojih občutkov, sebe in misli. Ko sem se vrnila domov sem ugotovila, da je vse bilo še vedno z mano kot takrat, ko sem zjutraj odšla.

V preteklosti ali bolje rečeno zadnjih nekaj let sem veliko potovala. Po koncu zveze sem se odločila, da želim vse sama in sem se zelo odtujila od drugih. V bistvu sem se osamila. Zdaj se sprašujem ali sem to naredila, da bi se osamila ali je namenoma tako, da bi našla ljudi in okolje po spremembi? Dejstvo je, da človek po nekem dogodku in doživetju ni več isti. S tem pridejo nove navade, v bistvu cela nova osebnost.

Prvo solo potovanje je bilo na Bali v Indonezijo. Takrat sem pričakovala veliko in bila zelo navdušena. Bila je kar velika avantura. Še vedno se je spominjam z veseljem in lepimi občutki. Prava dogodivščina. Bila je bolj odkrivanje neznanega. Za to potovanje sem se odločila zaradi filma Jej, moli, ljubi.

Nisem doživela razsvetljenja, sem pa doživela občutek po še. Sledilo je še nekaj solo potovanj, ampak vedno se mi je zdelo sem se spraševala zakaj to delam. Ko sem bila sama na potovanju sem se počutila izgubljeno. Nisem vedela zakaj to delam, ker sem bila še bolj zmedena kot prej. kot da bi se vsi strašljivi trenutki in misli, ki mi dajo dvomiti, pomnožili. Bila sem nesigurna, priznam. In zelo previdna bi lahko rekla. Vsako misel sem preverjala. Verjetno so bile z namenom, da bi videla koliko si zaupam, koliko sem suverena v sebe in kako pomena dajem svojim mislim.

Danes sem nekako prišla do zaključka, da mi je žal, da si zadnjič nisem kupila fotoaparata. Ne želim več potovati, ker bi bežala od sebe, ampak za primer, da želim pokazati ali povedati zgodbo.

Dan sem preživela večino časa v branju in odkrivanju živčnega sistema, ker me že dlje časa zanima njegovo delovanje, kaj sploh je in kako funkcionira.

Šele po kratkem in temeljitem branju se mi je posvetilo, da je kratko ali počasi delujoč sistem, ki tudi potrebuje za svojo aktivacijo dlje časa. Verjetno je od našega odziva na vse okrog nas odvisno kako bomo funkcionirali in delovali.

Potem se je dan prevesil v popoldan in ker je ravno nedelja me je začela loviti misel kaj si naj pripravim za naslednji dan v službo za zajtrk. Rada se izogibam občutkom in mislim, ki me zasledujejo in lovijo. Danes sem temu naredila izjemo. Ugotovila sem, da vsaj trenutno ne vem kaj bi jutri jedla. Zato si nisem pripravila nič. Zanimivo mi je, da se nisem silila in si na silo pripravila obroka, ki bi bil najverjetneje zdravi, ampak bi ga naslednji dan pojedla na silo in nebi uživala v hrani, ampak bil bi pa zdravi in pripravljen en dan prej kakor mora biti kakor bi naj bilo normalno. Soočila in sprijaznila sem se s tem, da nisem ena izmed tistih, ki si pripravljajo hrano en dan prej in vejo kaj bodo jedli. Odgovarja mi, da si tisti dan zjutraj pripravim kar mislim, da bom želela jesti. Res je, da vzame več časa, ampak ne vem ali je smiselno jesti nekaj kar ne čutimo, je prazno in nima okusa.

Dolgo časa sem se ukvarjala z željo po tem, da bi začela objavljati zapise na spletu. Vedno me je odvrnil tehnični del, ki sledi najprej, da se oblikuje prostor za objavo. Iz tega razloga sem tudi vedno iskala razloge zakaj še ne morem začeti. Potrebovala sem novi računalnik, mislila, da rabim več časa ali da moje razmišljanje ni dovolj dobro, da bi lahko šlo v javnost.

Po ne vem že kerem poskusu sem se odločila, da je zdaj pravi čas, da si naredim stran, ki bo moj prostor, kjer se bom počutila dovolj varno, da objavim svoje vsebine. Mogoče je ta dan bila kriva tudi malo trma, ker sem se že ne vem koliko krat znašla pri isti težavi in istem krogu z vsem kar mi je bilo neznano in meni zelo tuje. Ta dan je bilo drugače. Nisem si zastavila cilja danes to moram. Enostavno sem probala, enkrat mi bo že uspelo, je bila moja miselnost in cilj. Ko sem stisnila na določeno tipko, okence, nisem več zadrževala diha, ampak sem počakala in videla kaj se bo zgodilo. Začela sem dihati in opazovati dogajanje. Spoznala sem, da je mogoče, tudi ustvariti in postaviti spletno stran, korak za korakom. Spoznala sem tudi, da je krč, ki me zagrabi, jeza nad samo sabo in notranji kritik, ki se pogosto vklopi, povezan z izkušnjo, ki in ko je ne poznam. Strah, da mi nebo uspelo ali tista potrditev, da mi ni uspelo, ker sem že v naprej vedela, da nimam potrebnega predznanja. Pri postavljanju strani na kateri zdaj pišem mi je pomagal Chat. Sprva se mi je zdelo smešno, celo ponižujoče, ker nisem poiskala človeške pomoči. Če sem iskrena bi človeška pomoč drago stala, zato je umetna inteligenca bila idealna rešitev za tako težavo.

Kar si želim in kar želim, da bi se preneslo v našo družbo je, da bi tudi mi imeli Chat v človeški podobi v sebi, s katerim bi sočloveku pomagali, da ima občutek varnosti in da bi premagal strah ali oviro, ki se mu zdi še tako nepremagljiva ali neverjetna, da bi bil zmožen zadihati si vzeti čas pogledati težavo in s svojo hitrostjo, v svojem načinu izpeljati nalogo.

Za družbo v kateri želimo živeti.