Približujejo se zadnji dnevi poletja. Vstopili smo v avgust. Vsaj jaz se ob tem počutim kot da želim ujeti še zadnje vzdihljaje poletja, ki ga označujejo dolgi dnevi, tople večeri, čas ko si dovolimo biti malo bolj sproščeni in manj strogi s sabo (vsaj jaz, sošolec iz srednje me je naučil naj ne posplošujem svojih misli z idejami ostalih. Tako da se poskusim tega držati).
Za zadnje potovanje tega poletja sem si izbrala Copenhagen. Če zdaj pomislim zakaj sem se odločila za to, je k temu prispevala moja sodelavka, ki se ji je zdela dobra ideja med poletno vročino iti v kraje, ki so nekoliko hladnejši od naših. Zamisel se mi ni zdela slaba, posebej, ker v tem delu sveta še nisem bila. Letalske karte so bile ugodne, prenočišča niti ne oziroma sploh ne. Ampak imela sem željo in potrebo, da nekam grem, da ne bom imela izgovora v službi sredi leta, da rabim odmor. Pričakujejo, da si potem prisoten ves čas.
Medtem ko sem načrtovala potovanje sem se spomnila na sorodnico, ki mi je enkrat omenila in pozneje tudi poslala sporočilo naj jo naslednjič vzamem zraven, ko bom šla potovat.
In res, poslala sem ji sporočilo in jo obvestila o mojem naslednjem načrtu in destinaciji. Čeprav je že na začetku rabila veliko časa, da je odgovorila, če bo šla zraven ali ne, sem nekako njeno neodločenost opravičevala s tem, da je ravno takrat bila na morju. Naivna jaz (kot vedno). Ampak že takrat sem si mislila zakaj so ljudje glasni in se oglašajo, si nečesa želijo, če na koncu ne mislijo resno ali se ne odločijo za to.
Sledil je razplet, da si je premislila in ji ni bilo več za iti (veliko sem razmišljala kaj bi lahko bil vzrok, čeprav ne vem zakaj toliko razmišljamo o tem, ker sploh ni pomembno). Ta situacija mi je pokazala koliko ljudi recimo imam ob sebi. In iz tega sem sprejela ključno misel, naj grem sama. Naj grem sama v Copenhagen, v trgovino, na sprehod, kamor koli. Naj se ne oziroma na druge in naj ne iščem zavetja v drugih in naj ne bom odvisna od dejanj drugih.
Leave a Reply