Včeraj po tistem občutku sem razmišljala in imela občutek, da se počutim kot pepelka. Imam očeta, ampak ga hkrati nimam.
Nekoč sva si bila zelo blizu. Potem se je zgodila ločitev in nato človek, ki ga nisem prepoznala. Zdaj se sprašujem ali je vedno bil taki in se zaradi se zaradi še enega partnerja v odnosu to ni opazilo? Je moja mama to opazila in zato odšla? Ona je tudi iskala nekoga, ki jo bo opazil in imel rad. Enako se zdaj dogaja meni.
Včeraj sem prepoznala in vedela nasloviti občutke, ki jih doživljam ob moških. Sedela sem zraven svojega očeta, ga gledala in se spraševala: hej me vidiš, tukaj sem. Ampak me ni videl, ni me pogledal. Sedel je zraven mene kot da ne obstajam. Kot da nisem zraven njega. Zdaj se sprašujem čemu, zakaj tako obnašanje, taki dostop, kje sva se izgubila? Še ve, da obstajam, še me ima rad, kaj in kako čuti do mene, so ostale kakšne neizrečene besede ali bi bila toksična igra kjer bi se besede in obljube razlikovale od dejanj (kot tudi se). Takrat se počutim izdano, spet si rekel drugače kot si storil.
Vedno sem se počutila krivo, razmišljala kaj še naj naredim, da bo me opazil. Kako se še naj potrudim. Ne razumem zakaj se njegove besede razlikujejo od dejanj. Njegove obljube niso enake z realnostjo. Kot da živi v dveh vzporednih svetovih, kot da čuti drugače kot govori. Trenutno je v meni toliko jeze, da bi ga najraje vprašal kaj je z njim narobe, kaj je njegov problem. Ker nima smisla in ni zabavno nekoga zavajati in mu obljubljati, potem pa ga pustiti na hladnem izgubljenega. Kaj je to? Je to na koncu zmaga? V smislu še vedno mi uspeva, še vedno mi verjame? Najbolj žalostno in najbolj boli, da ne morem zaupati človeku, ki bi mu morala. Še vedno boli, da me ne vidi kot otroka, ki ga je imel rad. Če sem iskrena počasi spomin nanj bledi. Tudi jaz ga zdaj vidim drugače, ne vidim ga več tako kot sem ga nekoč. Ni več moj junak. Ne zagovarjam ga več. Zdaj ga vidim kot nekoga, ki me ni izbral. Najprej me ni upal izbrati. Zdaj pa me zavestno noče, ker je želel imeti vse, ampak ni vedel kaj najprej urejati. Verjetno sem mu tudi bila samoumnevna ali pa me že od začetka ni opazil, se mu ni dalo ukvarjati z mano in sem bila tam samo zato ker je moral imeti stik z mano. Iz pravnih razlogov in tudi iz družbenega vidika, da je izpadel najbolje v družbenem kontekstu, da je bila predstava za javnost.
Mogoče je najboljša odločitev, da se umaknem. Odgovora ne bom dobila in nima smisla iskati odgovora za vprašanja, ki jih imam.
Razlog zakaj sem se odločila za taki naslov je, ker sem se počutila kot pepelka. Tudi ta zgodba se mi je zdela enaka. Na začetku sva si z očetom bila zelo blizu, bilo je skoraj pravljično. Najprej ni izbral mene zaradi svoje mame. Zdaj pa me ne želi izbrati zaradi partnerice. Kljub temu, da je bila navezanost, vez in ljubezen, ga je bolj strah kaj bodo drugi rekli, kakšne posledice bi bile, če bi obnovil stik z mano. Celo bolj koliko bi moral vložiti v odnos. Ne vem, če si želi obnovitve in energije, ki bi bila potrebna za obnovitev odnosa. Mislim da je to glavni razlog. Ne želi si.
Lažje bi bilo, da bi mi to povedal, ne da sem sama prišla do tega spoznanja. Ampak za to potrebuješ pogum in se soočiti s sabo, kar se verjetno noče ali si ne želi priznati.
Leave a Reply