Blog

Sedela sem v parku v Maksimirju v Zagrebu. Opazovala sem ljudi, ki so hodili mimo mene, se ravnokar vsedli na travo ali sta oče in sin igrala frizbi. Spomnila sem se tudi na psa, ki se je trudil priti iz jezera, pri tem je bil kar malo štorast, zato mu je lastnica, ki ga je do takrat nejevoljno gledala naposled le pomagala in mu pomagala iz vode. Spraševala sem se kaj si mislijo o meni? Kaj so mislili zakaj sem sama? Iskreno s tem sem se verjetno bolj obremenjevala jaz. Danes sem bila še posebej pozorna na to, da so vsi bili v družbi, jaz pa sem tavala sama.

V Zagreb sem šla, ker sem želela zbežati od svojih občutkov, sebe in misli. Ko sem se vrnila domov sem ugotovila, da je vse bilo še vedno z mano kot takrat, ko sem zjutraj odšla.

V preteklosti ali bolje rečeno zadnjih nekaj let sem veliko potovala. Po koncu zveze sem se odločila, da želim vse sama in sem se zelo odtujila od drugih. V bistvu sem se osamila. Zdaj se sprašujem ali sem to naredila, da bi se osamila ali je namenoma tako, da bi našla ljudi in okolje po spremembi? Dejstvo je, da človek po nekem dogodku in doživetju ni več isti. S tem pridejo nove navade, v bistvu cela nova osebnost.

Prvo solo potovanje je bilo na Bali v Indonezijo. Takrat sem pričakovala veliko in bila zelo navdušena. Bila je kar velika avantura. Še vedno se je spominjam z veseljem in lepimi občutki. Prava dogodivščina. Bila je bolj odkrivanje neznanega. Za to potovanje sem se odločila zaradi filma Jej, moli, ljubi.

Nisem doživela razsvetljenja, sem pa doživela občutek po še. Sledilo je še nekaj solo potovanj, ampak vedno se mi je zdelo sem se spraševala zakaj to delam. Ko sem bila sama na potovanju sem se počutila izgubljeno. Nisem vedela zakaj to delam, ker sem bila še bolj zmedena kot prej. kot da bi se vsi strašljivi trenutki in misli, ki mi dajo dvomiti, pomnožili. Bila sem nesigurna, priznam. In zelo previdna bi lahko rekla. Vsako misel sem preverjala. Verjetno so bile z namenom, da bi videla koliko si zaupam, koliko sem suverena v sebe in kako pomena dajem svojim mislim.

Danes sem nekako prišla do zaključka, da mi je žal, da si zadnjič nisem kupila fotoaparata. Ne želim več potovati, ker bi bežala od sebe, ampak za primer, da želim pokazati ali povedati zgodbo.

Včeraj po tistem občutku sem razmišljala in imela občutek, da se počutim kot pepelka. Imam očeta, ampak ga hkrati nimam.

Nekoč sva si bila zelo blizu. Potem se je zgodila ločitev in nato človek, ki ga nisem prepoznala. Zdaj se sprašujem ali je vedno bil taki in se zaradi se zaradi še enega partnerja v odnosu to ni opazilo? Je moja mama to opazila in zato odšla? Ona je tudi iskala nekoga, ki jo bo opazil in imel rad. Enako se zdaj dogaja meni.

Včeraj sem prepoznala in vedela nasloviti občutke, ki jih doživljam ob moških. Sedela sem zraven svojega očeta, ga gledala in se spraševala: hej me vidiš, tukaj sem. Ampak me ni videl, ni me pogledal. Sedel je zraven mene kot da ne obstajam. Kot da nisem zraven njega. Zdaj se sprašujem čemu, zakaj tako obnašanje, taki dostop, kje sva se izgubila? Še ve, da obstajam, še me ima rad, kaj in kako čuti do mene, so ostale kakšne neizrečene besede ali bi bila toksična igra kjer bi se besede in obljube razlikovale od dejanj (kot tudi se). Takrat se počutim izdano, spet si rekel drugače kot si storil.

Vedno sem se počutila krivo, razmišljala kaj še naj naredim, da bo me opazil. Kako se še naj potrudim. Ne razumem zakaj se njegove besede razlikujejo od dejanj. Njegove obljube niso enake z realnostjo. Kot da živi v dveh vzporednih svetovih, kot da čuti drugače kot govori. Trenutno je v meni toliko jeze, da bi ga najraje vprašal kaj je z njim narobe, kaj je njegov problem. Ker nima smisla in ni zabavno nekoga zavajati in mu obljubljati, potem pa ga pustiti na hladnem izgubljenega. Kaj je to? Je to na koncu zmaga? V smislu še vedno mi uspeva, še vedno mi verjame? Najbolj žalostno in najbolj boli, da ne morem zaupati človeku, ki bi mu morala. Še vedno boli, da me ne vidi kot otroka, ki ga je imel rad. Če sem iskrena počasi spomin nanj bledi. Tudi jaz ga zdaj vidim drugače, ne vidim ga več tako kot sem ga nekoč. Ni več moj junak. Ne zagovarjam ga več. Zdaj ga vidim kot nekoga, ki me ni izbral. Najprej me ni upal izbrati. Zdaj pa me zavestno noče, ker je želel imeti vse, ampak ni vedel kaj najprej urejati. Verjetno sem mu tudi bila samoumnevna ali pa me že od začetka ni opazil, se mu ni dalo ukvarjati z mano in sem bila tam samo zato ker je moral imeti stik z mano. Iz pravnih razlogov in tudi iz družbenega vidika, da je izpadel najbolje v družbenem kontekstu, da je bila predstava za javnost.

Mogoče je najboljša odločitev, da se umaknem. Odgovora ne bom dobila in nima smisla iskati odgovora za vprašanja, ki jih imam.

Razlog zakaj sem se odločila za taki naslov je, ker sem se počutila kot pepelka. Tudi ta zgodba se mi je zdela enaka. Na začetku sva si z očetom bila zelo blizu, bilo je skoraj pravljično. Najprej ni izbral mene zaradi svoje mame. Zdaj pa me ne želi izbrati zaradi partnerice. Kljub temu, da je bila navezanost, vez in ljubezen, ga je bolj strah kaj bodo drugi rekli, kakšne posledice bi bile, če bi obnovil stik z mano. Celo bolj koliko bi moral vložiti v odnos. Ne vem, če si želi obnovitve in energije, ki bi bila potrebna za obnovitev odnosa. Mislim da je to glavni razlog. Ne želi si.

Lažje bi bilo, da bi mi to povedal, ne da sem sama prišla do tega spoznanja. Ampak za to potrebuješ pogum in se soočiti s sabo, kar se verjetno noče ali si ne želi priznati.

Dan sem preživela večino časa v branju in odkrivanju živčnega sistema, ker me že dlje časa zanima njegovo delovanje, kaj sploh je in kako funkcionira.

Šele po kratkem in temeljitem branju se mi je posvetilo, da je kratko ali počasi delujoč sistem, ki tudi potrebuje za svojo aktivacijo dlje časa. Verjetno je od našega odziva na vse okrog nas odvisno kako bomo funkcionirali in delovali.

Potem se je dan prevesil v popoldan in ker je ravno nedelja me je začela loviti misel kaj si naj pripravim za naslednji dan v službo za zajtrk. Rada se izogibam občutkom in mislim, ki me zasledujejo in lovijo. Danes sem temu naredila izjemo. Ugotovila sem, da vsaj trenutno ne vem kaj bi jutri jedla. Zato si nisem pripravila nič. Zanimivo mi je, da se nisem silila in si na silo pripravila obroka, ki bi bil najverjetneje zdravi, ampak bi ga naslednji dan pojedla na silo in nebi uživala v hrani, ampak bil bi pa zdravi in pripravljen en dan prej kakor mora biti kakor bi naj bilo normalno. Soočila in sprijaznila sem se s tem, da nisem ena izmed tistih, ki si pripravljajo hrano en dan prej in vejo kaj bodo jedli. Odgovarja mi, da si tisti dan zjutraj pripravim kar mislim, da bom želela jesti. Res je, da vzame več časa, ampak ne vem ali je smiselno jesti nekaj kar ne čutimo, je prazno in nima okusa.

Dolgo časa sem se ukvarjala z željo po tem, da bi začela objavljati zapise na spletu. Vedno me je odvrnil tehnični del, ki sledi najprej, da se oblikuje prostor za objavo. Iz tega razloga sem tudi vedno iskala razloge zakaj še ne morem začeti. Potrebovala sem novi računalnik, mislila, da rabim več časa ali da moje razmišljanje ni dovolj dobro, da bi lahko šlo v javnost.

Po ne vem že kerem poskusu sem se odločila, da je zdaj pravi čas, da si naredim stran, ki bo moj prostor, kjer se bom počutila dovolj varno, da objavim svoje vsebine. Mogoče je ta dan bila kriva tudi malo trma, ker sem se že ne vem koliko krat znašla pri isti težavi in istem krogu z vsem kar mi je bilo neznano in meni zelo tuje. Ta dan je bilo drugače. Nisem si zastavila cilja danes to moram. Enostavno sem probala, enkrat mi bo že uspelo, je bila moja miselnost in cilj. Ko sem stisnila na določeno tipko, okence, nisem več zadrževala diha, ampak sem počakala in videla kaj se bo zgodilo. Začela sem dihati in opazovati dogajanje. Spoznala sem, da je mogoče, tudi ustvariti in postaviti spletno stran, korak za korakom. Spoznala sem tudi, da je krč, ki me zagrabi, jeza nad samo sabo in notranji kritik, ki se pogosto vklopi, povezan z izkušnjo, ki in ko je ne poznam. Strah, da mi nebo uspelo ali tista potrditev, da mi ni uspelo, ker sem že v naprej vedela, da nimam potrebnega predznanja. Pri postavljanju strani na kateri zdaj pišem mi je pomagal Chat. Sprva se mi je zdelo smešno, celo ponižujoče, ker nisem poiskala človeške pomoči. Če sem iskrena bi človeška pomoč drago stala, zato je umetna inteligenca bila idealna rešitev za tako težavo.

Kar si želim in kar želim, da bi se preneslo v našo družbo je, da bi tudi mi imeli Chat v človeški podobi v sebi, s katerim bi sočloveku pomagali, da ima občutek varnosti in da bi premagal strah ali oviro, ki se mu zdi še tako nepremagljiva ali neverjetna, da bi bil zmožen zadihati si vzeti čas pogledati težavo in s svojo hitrostjo, v svojem načinu izpeljati nalogo.

Za družbo v kateri želimo živeti.